Psihoterapija je zanimiv poklic. Večina ljudi se je otepa, saj posameznika stigmatizira v družbi.

V Sloveniji je povsem drugače, kot psihoterapija v državah zahodne Evrope in Amerike. Tam je zaradi konstantnih preobremenitev in stresa postala psihoterapija nekaj povsem vsakdanjega. Psihoterapevt je poklic, ki je v razcvetu. Sicer je konkurenca na trgu huda, kar pomeni, da morajo profesionalci kar konkretno delati, da si pridobijo in obdržijo ne samo nivo znanja, temveč tudi dobro ime.

Moram pa reči, da glede na to, kaj beremo v slovenskih medijih na to temo, je psihoterapija v Sloveniji nekaj povsem drugega. Je branža, ki stagnira. Verjetno je za to kriv naš zdravstveni sistem, ki je okoren in ne le da ne dopušča inovacij, temveč kaj kmalu pokaže zobe vsakemu, tako zdravniku ali pacientu, ki ne sprejme pravil igre. Na žalost smo na najslabšem uporabniki. Na srečo pa je še vedno možna zasebna pobuda, kar pomeni, da res dobri posamezniki odpirajo svoja podjetja. Tako lahko zaslužijo več, prav tako pa ponudijo storitev, ki ni možna v javnem zdravstvu.

Ker je igranje s samo zavestjo lahko precej odgovorna zadeva, je potrebno razmisliti ali bi bilo bolje preprosto odšteti par evrov in si omisliti kvalitetno pomoč. Tu seveda ne nameravamo žaliti psihoterapije, ki jo izvajajo v javnem zdravstvu, temveč le opozoriti, da je prostor za izboljšanje na področjih, ki jih pokriva psihoterapija        . Je pa potrebno tudi priznati, da so določene obravnave bolnikov preprosto neprimerne. Od nezadostne pozornosti določenih posameznikov na pacientovo stanje, do pretirane obravnave drugih s strani stroke, so zgodbe s tega področje, ki jih zasledimo v medijih, preprosto skrb zbujajoče.

Za dosego napredka s strani stroke je po našem mnenju potreben bolj oseben pristop in kvalitetni pogoji, ki bi jih morali imeti ne samo uporabniki, temveč tudi zdravniki. Prenatrpani urniki, dolge čakalne vrste in nezadostne kapacitete so samo nekatere težave, ki pestijo zdravstvo.